Ta članek predlaga tri funkcije, katere se kakršenkoli mehanizem reševanja sporov trudi doseči: individualizirano in izolirano maksimalizacijo zadovoljitve udeležencev; podporo pravnega reda in predvidljivosti; ter vztrajanje pri doseganju osnovnih družbenih vrednot. Specifična ali dominantna funkcija, za katero si prizadeva kakršenkoli dani mehanizem, bodisi implicitna, bodisi izrecna, nosi s seboj celo vrsto pomembnih posledic: določa na primer idealno vlogo, h kateri naj bi se približevalo obnašanje tistega, ki rešuje spor, obliko pravičnosti in sprave, kateri je možno doseči, ter mesto za oba sistema reševanja sporov, kot tudi za udeležence spora v družbi.
Strokovni asistent na Univerzi v Ženevi, podpornik Graduate Institute of International and Development Studies [Podiplomski inštitut za mednarodna in razvojna študija]; izvršni direktor Geneva Master in International Dispute Settlement [Podiplomski študij za mednarodno reševanje sporov v Ženevi] (MIDS); odgovorni urednik Journal of International Dispute Settlement [Časopis za mednarodno reševanje sporov]. Prejšnja inačica tega eseja je bila objavljena pod naslovom „Theoretical Musings on the Roles of Dispute Resolution Systems – With Special Consideration of Online Dispute Resolution“ [prevod naslova: Teoretična razmišljanja o vlogi sistemov reševanja sporov – s posebnim poudarkom na reševanju sporov on-line], v ADR IN BUSINESS [Alternativno reševanje sporov v trgovinskem stiku] (A. Ingen-Housz, ed, 2010). Raziskave podpira Swiss National Science Foundation [Švicarska nacionalna znanstvena fundacija].
